Še vedno nasmejana in s solzami na očeh zaradi smeha se voziva po mestnih ulicah mojega rojstnega mesta. Kosilo ni šlo po najinih načrtih, zakaj bi se potem še naprej držala načrta, da greva proti domu. Spogledava se, sladoled? Seveda, če je šel bik naj gre še štrik pravi znani slovenski pregovor in zavijem proti centru mesta. Lokacija sladoledarna blizu nogometnega stadiona. Odkar pomnim hodimo tja na odličen sladoled. To je bila tradicija mojih staršev, jaz pa jo samo nadaljujem.
Avtomobil pustimo kar na parkirišču nogometnega stadiona in se peš odpravimo nekaj ulic naprej na najboljši sladoled v mestu. Že od daleč se vidi gneča pred kioskom, kjer prodajajo sladoled. Vedno je tako, vedno gneča. Kuža Piki naju lepo počaka pripet na drugi strani ulice, pridno leži v senci velikega drevesa in opazuje mimoidoče. Postaviva se v vrsto in se počasi premikava proti hladilni vitrini s pestro izbiro okusov sladoleda. Ko preideva na vrsto naročiva, kepica manga in kepica orea zanjo in točen sladoled z okusom vanilje in čokolade zame. Že štiri desetletja naročam vedno isto, meni najboljša kombinacija. Odpneva še Pikija in se odpravimo nazaj proti avtomobilu. Piki veselo poskakuje ob nama in čaka na sladico. Do parkiranega avtomobila s skupnimi močmi pojemo sladoled. Zdaj pa res, štartamo proti domu, čaka nas še dobri dve ure upam da umirjene vožnje po avtocesti. Pa še po ključe najinega stanovanja morava.
Pustila sva jih pri starših, da so nama v času najine odsotnosti praznili poštni nabiralnik in hranili najine činčile, ki so ostale doma. Zapeljeva proti mostu čez reko, opaziva še prizorišče grozljive prometne nesreče, v kateri je voznik z neverjetno hitrostjo pripeljal čez most, izgubil oblast nad vozilom, prebil zaščitno ograjo ob cesti in končal na terasi lokala. K sreči nobenemu nič hudega. Že sva na uvozu na avtocesto in tudi jaz pritisnem na plin.