Ljudje se ne zavedamo, kako srečni smo lahko, če je zraven nas oseba, ki nas ljubi. Koliko je to vredno, ko tečejo dnevi, meseci, leta. Danes je veliko ljudi samskih in ko so mlajši, je to vse lepo in prav. Lepo jim je, ker imajo čas samo zase, ker lahko gredo kamorkoli želijo, nihče jih ne ovira. Potem pa, ko pretečejo ta mlada leta in pridejo v srednja leta, se počasi vse začne obračati.
Ljudje se takrat počasi umirjajo, niso več za tako hitro in pestro življenje. Tisti, ki imajo partnerje, začnejo uživati z njimi in tako tisti samski počasi ostajajo sami. Nekateri poskusijo živeti naprej takšno življenje, kot so ga do sedaj, nekateri pa postanejo osamljeni in zanje ni to prav nič lepo.
Sama, ko opazujem, kako sta moja dva starša srečna, ko sta skupaj. Vsako jutro vstaneta z nasmeškom na obrazu, se smejita in preživita dan večina časa skupaj. Znata ceniti trenutke in vesta, da niso več pomembne malenkosti in da je življenje najlepše, če se zjutraj prebudita zdrava in brez bolečin. Skupno staranje je res lepo.
Po drugi strani pa vidim prijateljico, ki je v srednjih letih in se bojuje z osamljenostjo. Najtežje ji je biti doma, ker nima nobenega z katerim bi lahko delila dogodke, spomine v končni fazi skuhane jedi, ki jih na koncu poje sama. Ne, ni lepo biti sam, čeprav če vprašaš samske ljudi, bodo še vedno rekli, da je lepo.
Staranje v dvoje je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi, da boš imel lepa leta in ti bodo dnevi lepi in srečni.