Delno spuščena zunanja senčila le rahlo dovoljuje vstop svetlobi v prostor
Napovedana je vetrovna noč, zato na vseh oknih hiše spustimo zunanja senčila. Še pred odhodom k zasluženemu počitku še enkrat okrog hiše preverim, če je vse pospravljeno, da ne bo veter naredil kakšne nepotrebne škode. Še tuširanje in skok v posteljo.
Zavijanje vetra me nežno uspava v lahkoten spanec. Veter neslišno ziba zunanja senčila, lamele se rahlo upogibajo in spuščajo belo svetlobo ulice v najino spalnico. Sredi noči se zasliši močan trušč. Odprem oči. Poslušam. Veter je že razvil svojo polno moč. Sliši se samo zavijanje vetra okrog vogalov hiše. Spet počasi zaprem oči. Pa me vseeno nekaj zmoti. Svetloba, ki prihaja v spalnico skozi zunanja senčila je drugačna kot ostale noči. Beli barvi se v nepravilnih intervalih pridruži tudi modra, pa tudi rumena. Počasi zlezem iz postelje, ogrnem nočni plašč in stopim k oknu, da pogledam ven na plano kaj dogaja. Visok zid pred oknom spalnice mi onemogoča pogled na ulico. Dobim samo potrditev modrih in rumenih utripajočih luči. Dvignem zunanja senčila v dnevni sobi in odprem balkonska vrata. Hladen veter takoj napolni prostor. Čez teraso stopim do ograje in pogledam po ulici. Nekje na polovici naše ulice stojita dva gasilska vozila z utripajočimi modrimi lučmi, zraven njiju pa vozilo cestne intervencije z rotacijskimi rumenimi. Močan veter je podrl mogočno pinijo, ki je rastla ob cesti.
Naš nekoč mogočen drevored pinij počasi izgublja svoj sijaj. Vsako leto padeta vsaj dve drevesi, posledica slabega in negospodarnega ravnanja pristojnih služb, ki si že leta prizadevajo podreti naš svetu tako prepoznaven drevored, ki vodi naravnost do morja. Upam, da se nikomur ni nič zgodilo, pomislim pri hoji nazaj do spalnice. Zaprem balkonska vrata in spustim zunanja senčila in zlezem nazaj v toplo posteljo. Zjutraj na poti v službo, pa ne duha ne sluha o kakšnem podrtem drevesu, vse pospravljeno.
O nočni nezgodi priča samo še štor, ki žalostno štrli iz zemlje.…