Minil je teden dni in naslednja kreativna ura v šoli je prišla na vrsto, jaz sem imela pa v roki foto platna, ki so jih učenci izdelali prejšnji teden. Napovedala sem, da jih bodo prejeli čez dva tedna, ker nisem bila čisto prepričana ali jih bodo lahko v podjetju, ki to izdeluje, izdelali tako hitro.
Ko sem stopila v razred z veliko škatlo, so vsi takoj ugotovili, da imam v roki tisto, česar se najbolje veselijo. Še dobro, da so bila vsa foto platna, označena z imeni, da sem lahko vse zelo hitro razdelila. Navdušenje, ki je bilo v razredu, je bilo nepopisno in takoj sem vedela, da bom lahko nadaljevala z naslednjo idejo.
Pustila sem jih približno petnajst minut, da so se naužili vsega navdušenja, potem sem pa na tablo napisala idejo, ki bi jo lahko realizirali za naslednjič. Tokrat sem jim dala izziv, da bodo sodelovali s sošolcem. Ideja je bila takšna, da naredijo portret sošolca, ki bo predstavljal njegov hobi. Ko bosta oba zadovoljna s fotografijo, pa bodo šle te fotografije ponovno v tiskanje na foto platna, ki jih bodo razdelili tistemu, ki bo na fotografiji. Ideja je bila ta, da se vsak vidi tudi skozi druge oči. Nekateri niso bili najbolj navdušeni nad tem in tudi vem, zakaj, ampak ker sem videla, da ima vsak nekoga v razredu, s katerim se zelo dobro razume, sem dopustila, da si sami izberejo, s kom bodo sodelovali. Vseeno želim, da je to prijetna izkušnja, kljub temu da morda komu ni ravno najbolj všeč.
Še dobro, da so bila prva foto platna, tako dobro sprejeta, ker iskreno nisem imela več dobre ideje, kaj bi lahko delali, da bi ta razred spravila v boljšo voljo in v večjo povezanost. Ampak mi je uspelo. Včasih je preprosta stvar, kot so foto platna, očitno lahko več kot dovolj za to.