Danes sem zelo ponosna na svojo družino. Še posebno pa je moje srce ogrela najmlajša hči. Prav danes je imela svoj prvi koncert, kjer je igrala na flavto. Oh, še zdaj kar žarim od ponosa. Nikoli si nisem mislila, da bo hči obula čevlje svoje mame in navaljevala glasbeno pot. Sama sem namreč skoraj desetletje igrala kljunasto flavto. Začela sem že v osnovni šoli in vztrajala vse do konca vseh izpitov v zaključnem letniku faksa. Žal sem se potem zaradi dela ter ambicij na drugih področjih, igranje flavte opustila.
Za to odločitev mi ni žal, saj mi je življenje v tistem času ponudilo zelo veliko lepega in razburljivega. Priznam, da sem si globoko v sebi vedno želela, da bi moji otroci pokazali tisti žar ter ljubezen do glasbe, ki tli tudi v meni. To, da sem kaj takega čez toliko let lahko občutila, je nekaj kar je z besedami neopisljivo. Glasbeni koncert moje najmlajše hčere je bilo nekaj, kar mi je napolnilo srce s takšno srečo, ki je neopisljiva. Vem, koliko truda in energije ter vaj je bilo vloženih v končni glasbeni nastop. Presenečena sem bila, s kakšno mirnostjo je hči pristopila k nastopu. No, v nečem sva si več kot očitno zelo različni. Sama vem, da sem pred vsakim nastopom zaradi treme začela jecljati. Smešno, kajne? Oh, to so ti lepi spomini, ki nas spremljajo celo življenje in jih ne pozabimo za nič na svetu. Vem, da bom še kar nekaj dni kar žarela od ponosa.
